Za stereofotografijo potrebujemo dve (delni) sliki, imenovani tudi polsliki, po eno za vsako oko. Najlaže naredimo te posnetke s fotografsko 3D-kamero (fotoaparat z dvema objektivoma v razdalji oči). Za začetne poizkuse zadostujeta dve enaki kameri, nameščeni druga poleg druge (ponavadi pokončno, da razdalja med objektivi ne preseže razdalje med očmi, nikakor pa ne nad 100 mm) ali rahlo zamaknjene druga za drugo (da je razdalja-med objektivoma baza - čim bližja razdalji med očmi) in jih hkrati sprožimo. Lahko pa uporabimo tudi eno kamero na drsniku, ki omogoča premaknitev kamere horizontalno za cca 65 mm in fotografiramo delni sliki eno za drugo. Pri postopku s premikanjem kamere lahko posnamemo samo motive, v katerih se nič ne premika (tudi ne n.pr. oblaki).

Upoštevati moramo nekaj pomembnih osnovnih pravil

• Najbližja točka (najbliže ležeči objekt) v motivu ne sme biti bliže kot 2,5 - 3m, oziroma mora biti oddaljena za najmanj 50-kratno razdaljo med objektivoma, če je motiv razčlenjen pa za 30-kratno.

• Podrobnosti, ki oblikujejo globino se morajo nahajati v razdalji cca. 5 - 15 m.

• Paziti je treba, da globinska ostrina zajame ves posnetek, zaradi česar moramo ustrezno zapreti zaslonko (izjeme seveda tudi tu potrjujejo pravilo).

• Med levo in desno polsliko ne sme biti napak v višini ali nagibov. Libela, ki jo nataknemo na fotoaparat nam je pri tem lahko v veliko pomoč.